Pojdi z mano

Daniel Ota, 1. r.

Nekega dne sem se s svojimi bivšimi sošolci srečal v Trstu. Njihova imena so bila: Luca, Jana, Aurora, Noel, Fabiano, Marco in Walter. Srečali smo se, ker smo se po telefonu zmenili, da gremo v gozd nabirat gobe.

Starši so nas pustili, da smo šli z vodičem, ki se je imenoval Dušan. Ta nas je peljal v gozd in nam pokazal veliko zanimivih stvari. Videli smo rože, živali, vrtače in jame. Nabrali smo veliko gob. Vse je bilo v redu, dokler nismo prišli do mrtve srne. Bila je brez glave in brez ene noge. Vsi smo bili prestrašeni, tudi Dušan. Otroci smo bili tako v strahu, da smo zbežali, kakor so nas nesle noge. Ko smo se končno pomirili, nismo vedeli, kje smo. Hoteli smo se vrniti domov, a Dušana ni bilo nikjer. Zelo smo bili prestrašeni, a vsaj Luca in Jana sta imela mobitel. Poskusila sta nastaviti GPS, vendar ni bilo povezave, zato smo se vrnili nazaj po isti poti.

Hodili smo do večera, a smo prišli v drugo vas. Tej vasi je bilo ime Brče. Ta je bila starinska vas in ni bilo ne avtov ne motorjev. V naselju smo se ustavili. Zagledali smo neko žensko, ki je zaklala prašiča in ga nato razrezala. Pogledala nas je in vprašala, kam gremo. Mi smo ji povedali, da smo se izgubili. Ženska nam je pokazala pot, ki je vodila v Trst. Zahvalili smo se ji in se napotili v gozd. Tekli smo in tekli, a zaman. Marco je svetoval, naj prespimo v gozdu, a Aurora ni hotela prenočiti v gozdu, zato smo se odločili, da bi hodili. Hodili smo, ampak bili smo preutrujeni, zato je Walter šel iskat neko prenočišče. Preden se je Walter vrnil, smo si že našli prenočišče in si že skuhali večerjo s pomočjo ognja. Pojedli smo gobe in nato smo šli vsi spat.

Naslednje jutro smo se odpravili na pot in po nekaj urah smo prispeli v Trst. Vrnili smo se domov in videli naše starše, a med nami smo se še vedno spraševali, kam je odšel Dušan.