Stari lipovec pripoveduje

Blaž Petejan, 1. r.

Živel sem v Kranjski Gori, že osemsto devetdeset let. Poslušal sem, kako mi ptički čivkajo in gledal otroke, ki se skrivajo. Pod mano so se zbirali zaljubljenci, menili so se tihotapci in prirejale so se zabave. Nekateri so se vznemirjali, drugi so se razburjali, tretji pa so se družili in se hecali.

Nekega dne se je rodil otrok in mesec za tem sta ga Jernej in Petra krstila po meni. Deklica Andreja se je vedno igrala okoli mene in ob sebi ni želela druge družbe. Med mano in Andrejo se je ustvarila neka navidezna vez, toda ona je ni čutila. Po prvem dnevu obiska osnovne šole je povabila sošolki, da bi se vse tri igrale pod menoj. Deklici sta se veseli, ker sta se lovili in me tepli s palico. Andreja in jaz sva čutila bolečino, zato jih je spodila. Z njima se je kasneje igrala samo v šoli.

Andreja je počasi zrastla in postala odrasla. Čeprav je imela svojo družino, je bila še vedno navezana name. Enkrat me je prišla obiskat in nenadoma je padla na travo, jaz pa sem čutil, da ne bo preživela. Drevesnim vilam sem rekel, naj moje življenje preselijo v Andrejino telo. Vile so se temu upirale, a sem vztrajal.

Kasneje so to storile in začel sem usihati. Andreja se je nato prebudila in pred seboj zagledala vile. Vile so ji pripovedovale o meni in o tem, kako je bilo ko sem bil živ, kot sem lahko govoril in se premikal, kakor sem hotel. Na koncu pa sem vztrajal, da moje življenje preselijo v njeno telo in se s tem dejanjem žrtvoval za prijateljico. Andreja se je po tem počutila hvaležna in hkrati dolžna povračila. Vile so ji ponovile, da je bila bila ta odločitev moja in sem sam odločal o svojem življenju.

Nazadnje se je Andreja vrnila domov in o tej skrivnosti ni družini povedala ničesar.