Prvoaprilski dnevnik

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste se med poukom zelo dolgočasili?
Če vas zanima, kaj smo doživeli v petem razredu, preberite naš dnevnik.

Učenci 5. r. OŠ Fran Saleški Finžgar iz Barkovelj.

Barkovlje, 1. april 2016
Dragi dnevnik!
Danes smo se v šoli dolgočasili. Učiteljica je vzela iz torbice čarobno palico in dejala:« Abra kadabra zig in zag, zdaj učenci izginite na en mah!«.
Jaz in Manu sva se znašli na šahovnici, ki jo hranimo na zeleni polici v razredu. Spremenili sva se šahovski figuri. Postali sva dami. Bela dama, Manu. je na začetku požrla veliko šahovskih figur. Jaz, ki sem bila črna dama, sem se zelo razjezila, ker sem bila tudi lačna. Na koncu je bela dama skoraj pojedla črnega kralja, ki se je že dolgočasil in skoraj zaspal. Beli in črni strelci so se začeli prerekati. V tistem trenutku so se nekatere figure spremenile in postale naši sošolci: Luca, Aljoša, Elia in Alessio.
MANUELA in MIJA

Barkovlje, 1. april 2016
Dragi dnevnik,
danes smo bili v šoli skoraj poslušali slovnična pravila. Zato smo (jaz, Aljoša, Alessio in Elia) zaspali na klopeh. Po petih minutah  smo se zbudili v nekem čudnem prostoru. Jaz sem rekel:« Kaj so to sanje?« in Aljoša mi je odgovoril, da niso sanje in, da smo prav zares v nekem labirintu. Elia je vzkliknil:« Bežimo!« in smo bežali. Tekali smo po labirintu in se zgubili. Slišali smo čuden zvok. Videli smo zelo strašljivo bitje. Imelo je rdeče oči in črno telo. Nato je Alessio  povedal, da je to minotaver. Vsi smo se strinjali. Nato je Alessio videl na tleh štiri zlate sablje in štiri okrašene ščite. Takoj smo prijeli za orožje in se začeli bojevati proti minotavru. Minotaver je bil zelo močen, zato smo si izdelali dva loka,  enega zame, drugega za Aljošo. Nato sva se jaz in Aljoša splezala na zid in začela streljati proti minotavru. Medtem sta se Alessio in Elia bojevala s sabljami. Po dolgi bitki se je minotaver zgrudil  na tla, mrtev. Aljoša je opazil, da je v enem kotu šahovnica. Na njej je pisalo: TU JE POT DOMOV. »Mislim, da lahko gremo naprej samo če zmagamo tekmo šaha« sem rekel jaz. Elia, Alessio in Aljoša so zavpili in tekli na šahovnico. Nato sem šel tudi jaz. Takoj smo se spremenili. Jaz in Alessio sva postala beli trdnjavi, Elia beli strelec in Aljoša beli skakač. Nato sem začel ukazovati kmetom. Vnela se je šahovska bitka. Premaknil sem strelca v šah mat. Ko smo že okušali zmago, smo se spet spremenili v otroke. V daljavi smo zagledali Manuelo in Mijo.
LUCA, ELIA, ALJOŠA in ALESSIO

Barkovlje, 1. april 2016
Dragi dnevnik!
Danes, se je v šoli zgodil neverjeten dogodek. Zelo zdolgočaseni, smo približno poslušali učitelja. V trenutku se je vse stemnilo, učilnica se je razdrobila na tisoče koščkov, dokler, ni skrivnostno izginila. A luč, se je takoj spet prikazala in je našimi očem razkrila pravi raj: ob belo sladkorni potki, so se kot grmički lesketali velikanski krofi in nas pritegnili, vendar ni to trajalo preveč, saj smo zagledale sladkorno peno v obliki dreves, ki so bila vsaj trikrat večje od nas. A ne, to pa ne. Ne potoček iz limonade, ne piškotov mostiček, ki ga je prečkal, niso zmotili hoje prebivalcev: figure iz marcipana, gumijasti medvedki in čokoladni zajčki. Ta čudežni kraj je bil najlepši na svetu. Po nekaj minutah hoje, smo prišle do male vasice, kjer smo začudeno opazile sladoledne kornete, verjetno tamkajšnje hiše. Že smo se začele prilagajati na ta čudoviti razgled in si začele polniti usta, ko se je naenkrat sončna svetloba ojačila in nas oslepila. Zmedeno smo gledale okoli in se začudeno zavedale, da stojimo na velikanski šahovnici. V tanki megli so se premikale nam znane sence: vsi naši sošolci so nas z nasmehom na obrazu pozdravili.
VITTORIA, ERIN in ALLEGRA

Barkovlje, 1. april 2016
Dragi dnevnik!
Danes je bil prav poseben dan. Bile smo v šoli, učiteljica nam je razlagala imena oblakov. Domišljale smo si, kako bi bilo doživeti en dan nad oblaki. Nenadoma se je učiteljica ustavila in izgovorila čudne besede:« Rika taka muka tuka plin plin!«. Naenkrat smo vsi zaspali. Ko smo se zbudile (Giada, Sofia in Gergana), smo se znašle nad nečem belim, mehkim in penastim. Bile smo v svetu oblakov. Zagledale smo oblak v obliki gradu. Približala se nam je oblakova princesa in nas povabila v svoj grad. Princesa je vzela stekleničko čarobnega napoja in ga zlila na tri kose oblaka. Podarila nam jih je.  Imeli so čuden okus. Bila je njihova sladkorna pena. Ko smo se končale sladkati, nam je princesa povedala, da je svet oblakov v nevarnosti. Samo mi ga lahko rešimo. Razkazala nam je krasno mesto. Najprej nam je pokazala grad. Povedala nam je, da nam ona pošilja točo, mavrico, sonce, meglo … Vse je odvisno od tega, kako se počuti. Pokazala nam je reko Deževnico, skozi katero je most Dežulinček, ampak nam je povedala, da ne smemo čez, saj tam živi čarovnica Stremola, ki pošiljala na zemljo strele, ko se ji zljubi. Ona želi uničiti svet oblakov. Nenadoma se je svet oblakov začel tresti in okoli nas so padale strele. Princesa nam je povedala, da to naznanja prihod čarovnice. Res, prišla  je na črnem oblaku, mi smo se opogumile in jo začele žgečkati. Tako se je prestrašila, da je zbežala na hrib Hippijev. Pod nami so se nenadoma odprli oblaki. Spogledale smo se in že smo bile v zraku. Zaprle smo oči od strahu. Ko smo jih odprle smo se znašle na šahovnici. Tam so bili vsi naši sošolci. Pozdravili smo se in si povedali, kaj smo doživeli. Nenadoma smo postali vsi veliki, učiteljica je prihitela v razred in vzkliknila: »Prvoaprilska šala!«
GERGANA, SOFIA in GIADA